OBLAČILO JANEZ VAJKARD VALVASOR

Janez Vajkard Valvasor (izvirno nemško Johann Weichard Valvasor) je bil rojen 1641 v Ljubljani, umrl je 1693 v Krškem. Bil je velik rodoljub in polihistor, baron, lastnik več posestev in gradov, med njimi Bogenšperk, Lihtenberk in Črni potok pri Litiji; ter član takrat najelitnejše združbe intelektualcev na svetu Royal Society v Londonu.

Izdal je več knjig in razprav, najznamenitejša med njimi je monumentalno delo Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess herzogthums), leta 1689. To znanstveno domoljubno delo je bilo prvi popis Kranjske, njenih zanimivosti ter posebnosti na vseh področji od narave in njenih čudes do ljudskih običajev in zgodovine.

Delo, ki ga je opravil, ga je lahko le s strastnim zanimanjem za vse kar je bilo povezano z zgodovino in s Kranjsko. Na začetku vojak, kakor se za plemiča spodobi, se je prelevil v zbiratelja in znanstvenika, katerega cilj je bil spoznati in proslaviti deželo, v kateri je bival. Zbral je ogromno zbirko knjig, starega denarja, instrumentov in drugega blaga, ki se je po njegovi smrti razpršilo po svetu.

Valvasor je bil tudi tehnično izobražen in napreden. Kartografija, načrti za predore, predvsem pa tiskarna, ki jo je ustanovil, nam to dokazujejo. Tisk je bil v njegovih časih še dokaj nerazširjena tehnika, ki je v obliki rezanja podob v bakrene plošče bila tudi draga. Zahtevala je veliko ročnega dela, kar je pomenilo, da je moral vzdrževati številne risarje, jedkarje, graverje in druge, ki so mu omogočali tisk želenih podob. Slava vojvodine Kranjske  je delo, ki je  obsegalo kar 15 knjig in tako predstavljalo strošek, ki ga Valvasor ni zmogel. Leto pred svojo smrtjo je tako moral razprodati večino svojih zbirk in posesti.

Valvasor je bil svetovljan takratnega časa. Zanimanje za Kranjsko dokazuje poznavanje drugih Evropskih dežel. Njegova dela in delovanje pa nakazujejo, da so mu bila znana vsa večja mesta takratne centralne Evrope. Iz tega gre sklepati na redne in predvsem pogoste stike daleč iz Kranjske, kar je sigurno vplivalo tudi na njegov slog oblačenja, ki je zasledoval takratne modne evropske tokove.

Močna uniformacija pripadnikov plemiškega sloja družbe, predvsem pa nosilcev javnih funkcij, je v takratnem času sicer zahtevala dosledno posnemanje oblačilne kulture. In vendar za domoznanskega raziskovalca ter izjemnega individuuma lahko sklepamo, da je nekaj domačih navad in kranjskih šeg vnesel tudi v svoj slog oblačenja. Njegovo delo, ki je bilo v celoti zapisano prepoznavanju Kranjske in Kranjcev v širšem okolju Evrope, je verjetno narekovalo tudi osebni prikaz nekaterih značilnih elementov takratne kranjske noše. Tako lahko sklepamo, da so bila njegova oblačila mešanica takratnih evropskih modnih slogov, ki so bili značilni za plemiški stan,  in kranjskih vplivov.

Moda je k nam do srede 17. stoletja prihajala iz Španije, ki je bila vladarsko povezana z našimi kraji. Tako so bile povezave s Španijo močne, kar se je seveda poznalo tudi na oblačilni kulturi. Je pa to tudi obdobje, ko se je Španski vpliv začel manjšati. Sredi stoletja je bil posebno močan nov modni val, ki je pod vplivom tridesetletne vojne vnesel več sproščenosti  po vzorcu vojaške in meščanske mode. V drugi polovici 17. stol. k nam začne prihajati predvsem francoski oblačilni okus, vendar njegove posebnosti, ohlapni kroji in barvitost pa dotekajo v naš prostor že močno ublažene.

Baročna oblačila našega področja se v splošnem ne razlikujejo od tistih v sosednjih pokrajinah. Vodilno nit daje Francija, po kateri se zgledujejo vladarske in plemiške hiše po vsej Evropi. V istem času zasledimo tudi mnogo elementov nemške mode, ki se je bolj zgledovala po vsakdanji noši meščanov in vojakov in bila v okrašenosti zmernejša od francoske.

Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja, da se kranjsko plemstvo, posebej ljubljansko, oblači po francoskem in nemškem okusu. To zagotovo drži, saj so dotekale modne novosti na Slovensko predvsem iz severnih - nemških pokrajin, ki so se tako kot Italija zgledovale po modi Francozov.

Likovne priče o naši modi ob koncu 17.stoletja so skope, vendar lahko sledimo Valvasorjevim opisom meščanske noše in plemiškim portretom tistega časa. Več podrobnosti zasledimo v likovnih in kiparskih delih v naši širši okolici, ki je bila takrat precej enovit prostor pod vladavino Habsburše dinastije. Značilna modna oblika je levji grivi podobna moška frizura. Moško oblačilo je sestavljal širok jopič okrašen z vezenino ali trakovi. Rokavi so bili zavihani navzgor. Zraven sodijo čipkasti jaboti ( rutne kravate) in okrašene  manšete. Odprt jopič je razkrival telovnik.  Dokolenske hlače se ožajo v kolenih in so lahko okrašene s črno čipko, ki je bila evropski modni trend 17. stoletja. Nosijo se v kombinaciji s svilenimi, običajno belimi nogavicami. Čipka je bila lahko del nogavic.

Zakaj smo se torej odločili za rekonstrukcijo oblačila, ki bi ga lahko nosil Janez Vajkard Valvasor? Zaradi najstarejše ohranjene ročno klekljane čipke v Sloveniji, ki so jo našli v grobnici družine Valvasor.

Glede na kraj, kjer so čipko našli, jo imenujemo Valvasorjeva čipka, čeprav ni dokazano, da je dejansko krasila njegova oblačila, kljub temu, da za to obstaja veliko možnosti.

Valvasorjevo čipko so našli 2001 v Arhivu RS, v privatnem arhivu Petra von Radicsa, raziskovalca iz 19.stoletja, ki se je predvsem posvetil raziskovanju življenja in dela učenjaka in polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Ko so v 19. stoletju odpirali družinsko grobnico v Mediji, je bila v njej tudi omenjena čipka. Vse do ponovnega odkritja je bila čipka shranjena v Arhivu Slovenije v modri pisemski ovojnici, na kateri je pisalo, da čipka izvira iz Valvasorjeve grobnice v Mediji.

Najdena čipka je bila v izredno krhkem stanju, na katero so stoletja delovali posebni klimatski in biološko-kemijski procesi. Mikroskopske analize so pokazale, da gre za čipko izdelano iz svilenega sukanca, naknadno barvanega z železotaninskim barvilom, zaradi katerega je tudi spremenila barvo, ki naj bi bila v osnovi črna.

Velikost fragmenta čipke je 53 mm – 60 mm x 113 mm in ga danes hrani Arhiv Republike Slovenije pod signaturo SI AS 984, Radics pl. Peter Pavel, 1883 – 1910, fasc.8, Fragment čipke iz Valvasorjeve grobnice.

Vzorec je smiselno sestavljen in ustvarja rastlinski ornament, ki bi stilizirano lahko predstavljal motiv krizantem, izdelan pa je iz debelejšega sukanca kot osnova čipke, mreža iz pajkov.

Čipka je bila konservirana v Arhivu RS leta 2002.

V Čipkarski šoli Idrija smo v okviru projekta »Čipka, razkošje in priložnost« v letu 2009 rekonstruirali  t.i. »Valvasorjevo čipko«.

Na osnovi digitalne fotografije in povečave originalne čipke je bilo potrebno izdelati študijo poteka niti, smeri in načine prepletanja in sukanja niti.

Zatem na povečani osnovni mreži študijo praktično preizkusiti ter zaključiti in dopolniti dele, ki so v originalu natrgani ali manjkajo.

Ker se čipko istočasno izdeluje s 44 pari klekeljnov, je bilo treba vsak posamezen del čipke natančno proučiti, sicer nadaljevanje klekljanja ni bilo možno.

Ohranjen je del čipke, ki pa je bil ob odkritju na eni strani stisnjen ob ostalo čipko, po konzerviranju pa je bil ta del raztegnjen in po tem izgledu se čipka zrcalno ponavlja, smo se ob izdelavi rekonstrukcije odločili, da rekonstruiranemu delu dodamo tudi zrcalni del.

Po izdelanem vzorčnem primeru je bilo potrebno narisati vzorec v pravi velikosti z vsemi potrebnimi oznakami in tudi tega testirati.

Tu se je pojavil problem pravilne izbire debeline svilenega sukanca osnovne mreže, sestavljene iz pajkov in debelejše, ki tvori motiv. Potrebno je bilo izdelati več verzij, da smo našli tisto, ki je najbolj podobna originalu.

Za začetek smo izdelali enoto vzorca z  belim tanjšim svilenim sukancem, ki smo ga imeli na šoli. S svilenim sukancem nimamo ravno veliko izkušenj, saj so naše čipke ponavadi klekljane z lanenim ali bombažnim sukancem.

Na čipki sta uporabljeni dve različni debelini sukanca, tanjši za osnovo mrežo, sestavljeno iz pajkov in debelejši, ki izdeluje poudarjen motiv. Za debelejšo nitko smo uporabili več konturnih sukancev, toda nikakor ni bilo pravega učinka. Naše projektne sodelavke so nam razložile, da se velikokrat uporablja tako imenovan ploščati sukanec, ki je zelo tanek. Pravo debelino se dobi z zlaganjem nitk skupaj.

Glede na dobljene rezultate smo določili pričakovane pravilne debeline sukancev, ki smo jih dobili v Franciji in Veliki Britaniji.

Ko je sukanec prispel smo ponovno izdelali poskusne verzije,  določili pravi sukanec in število nitk za motiv.

Po izdelavi testne čipke v pravi velikosti in materialu smo odpravili še zadnje pomanjkljivosti in potrebni so bili še načrti za izdelavo čipke, narisani v mednarodni barvni skali, ki so jih za pomoč pri delu rabile klekljarice.

Čipka je široka 6 cm, vendar se za njeno izdelavo hkrati potrebuje kar 44 parov klekeljnov. Zaradi lažjega dela smo se odločili, da naročimo manjše, ožje in lažje klekeljne, še posebej tudi zaradi tankega sukanca, ki so ga naši težki klekeljni kar trgali.

Ko je bilo vse pripravljeno, smo izvedli delavnico z našimi projektnimi klekljaricami. Za njih je bil to pravi izziv, ki pa so ga  z veseljem sprejele.

Že takoj na začetku smo vložili veliko truda v zlaganje nitk za izdelavo motiva, saj nismo želele nikakršnih vozlov. Izračunali smo dolžino, nato pa vse nitke skupaj navili na klekeljna.

Na delavnici so sodelovale vse klekljarice, na koncu pa smo izbrali štiri, ki so izdelale čipke za potrebe oblačila, ki smo ga poimenovali Janez Vajkard Valvasor.

Čeprav smo vložili veliko truda v iskanje informacij o čipkah, kot je bila ta najdena v grobnici družine Valvasor, nismo dobili res oprijemljivih odgovorov. Zato lepo prossimo vse, ki bi nam znali povedati kje so se v preteklosti tovrstne čipke izdelovale in za kakšen namen so bile uporabljene, da nam to sporočite na info@cipkarskasola.si . Vašega sodelovanja bomo zelo veseli.

Pri rekonstrukciji so sodelovale:

Rekonstrukcija čipke, vzorca za klekljanje in priprava elektronske verzije učnega gradiva za klekljarice: Maja Svetlik in Stana Frelih, Čipkarska šola Idrija.

Poučevanje klekljanja, testiranje vzorca, izbor materiala za klekljanje, izdelava načrtov za klekljanje v MBS: Stana Frelih, Čipkarska šola Idrija.

Klekljarice projektne skupine: Milena Kalan, Barbara Petrič, Draga Sedej, Aleksandra Šeme.

Rekonstrukcija krojev in obleke: Mojca Celin, Modni studio CM, Ljubljana

Šivilja in modelarka: Mateja Logar, Modni studio CM, Ljubljana.

Koordinacija aktivnosti: Metka Fortuna, Čipkarska šola Idrija.

Strokovna  sodelavka : mag. Gojka Pajagić  Bregar, Narodni muzej Slovenije

Foto: Sašo Kovačič